V družini Antona Kosovela in Katarine Stres je bilo pet otrok: Stano, Tončka, Karmela, Anica ter najmlajši Srečko. Katarina Stres, pesnikova mati, je bila iz Sužida pri Kobaridu. V mladosti je bila družabnica in spremljevalka gospe iz plemiške družine Scaramangà v Trstu. Oče, Anton Kosovel, iz Črnič na Vipavskem, je bil učitelj, ki je poučeval v Šempasu in v Dutovljah, zatem pa dvanajst let kot nadučitelj v Sežani v stari šoli, kjer je danes Kosovelova spominska soba. Očeta so leta 1905 iz političnih razlogov kazensko premestili v Pliskovico na Krasu. Družina se je od tam leta 1908. preselila v Tomaj, kjer je Anton Kosovel poučeval vse do upokojitve, leta 1924. V Tomaju je Anton Kosovel zgradil družinsko hišo, danes znano kot Kosovelova domačija.
Srečko Kosovel je začel osnovno šolo obiskovati v Tomaju leta 1909.
Jeseni leta 1916 se je vpisal na ljubljansko realko, na kateri je sodeloval pri šolskem leposlovnem glasilu Kres, ki ga je urejal sošolec in prijatelj Branko Jeglič.
Kosovelova najzgodnejša dela, podpisana s psevdonimom S. Sinočka in Vid, tudi Svetovid, so razpršena po dijaških listih.
V šolskem letu 1920/1921 se je Kosovel posvečal urejanju in izdajanju lastnega literarnega lista Lepa Vida. Prva številka je izšla februarja 1922 in je imela podnaslov ‘mesečnik literarnega krožka Lepa Vida’ – krožka, v katerem so se okrog profesorja francoščine, Dragana Šande, zbirali mladi navdušenci za književnost. Jeseni leta 1922, po šestih številkah, je list zaradi denarnih težav prenehal izhajati.
Oktobra leta 1922 se je vpisal na ljubljansko univerzo. Na Filozofski fakulteti je obiskoval predavanja iz romanske književnosti, slavistike, filozofije in zgodovine umetnosti.
V času študija je Kosovel objavljal v številnih publikacijah: Zvonček, Novi rod, Trije labodi, Vidovdan, Ljubljanski zvon, Dom in svet, Ženski svet, Gruda, Mladika, Edinost … Pogosto je javno nastopal s predavanji na literanih večerih, objavljal glose in eseje; poleg poezije je pisal tudi prozo in dramske osnutke. Izjemnega pomena so tudi njegova bogata korespondenca in dnevniki.
Jeseni leta 1924 je spoznal Cirila Debevca, s katerim je ustanovil Literarno-dramatični krožek ‘Ivan Cankar’, v okviru katerega so se člani sestajali na bralnih ali debatnih večerih, organizirali predavanja in obiskovali kulturne prireditve. Leta 1925 je krožek dobil svoje glasilo, revijo Mladina.
Iz pisem prijateljem in bratu izvemo, da je oktobra leta 1925 pripravljal svojo zbirko Zlati čoln; izbrane pesmi je prepisoval in pripravljal za tisk. Zbirka ni bila izdana v času njegovega življenja in Kosovelov izbor pesmi ni ohranjen.
Konec februarja leta 1926 je Kosovel sodeloval v recitacijskem večeru, ki ga je organiziral krožek ‘Ivan Cankar’ v Zagorju. Bral je uvodni govor, ki je bil pozneje objavljen pod naslovom “Umetnost in proletarec” (Mladina (1925/1926), letnik 2, številka 8/10).
Močni prehlad, posledica dolgega čakanja na vlak v ledeno mrzi čakalnici zagorske železniške postaje, je Kosovela prikoval na posteljo. Navidezno okrevanje mu je omogočiilo, da je 27. marca odpotoval v Tomaj, kjer se je bolezen ponovila. Umrl je v Tomaju, “star 22 let, 2 meseca, 9 dni” (Berger, 1982, str. 10), kjer je tudi pokopan.
Vir: 