PRAVLJICA O LIPICANCU

Ob slovenskem kulturnem prazniku sta Kosovelova knjižnica Sežana in Kobilarna Lipica razpisali literarni natečaj za najlepšo pravljico o lipicancu. Na natečaj je prispelo 25 besedil, med katerimi je tričlanska komisija v sestavi Petra Hlača (Kosovelova knjižnica Sežana), Tina Čič (Kobilarna Lipica) in Barbara Simoniti (Društvo slovenskih pisateljev) izbrala tri najboljše. Prvonagrajeno, O hvaležnem lipicancu z zlatim kopitom (avtorica Erika Koncut), je bibliotekarka Petra Hlača obiskovalcem tudi interpretirala.


Slika: Branje naj pravljice (Foto: Kobilarna Lipica / Mediaspeed)

O hvaležnem lipicancu z zlatim kopitom

Erika Koncut

Erika Koncut

(1. nagrada)

Nekoč je v majhni kamniti hišici v eni izmed kraških vasic živela skromna revna družinica s tremi otroki. Hišica in bližnji prazni hlevček sta bila obdana s travnikom. Bosi otroci, ki jih je zaradi skromnih oblačil vedno zeblo, so se na njem radi igrali skrivalnice ali pa zgolj skakali od kamna do kamna in tekmovali, kdo skoči dlje.

Nekega dne so otroci med igranjem na travniku v grmovju na robu travnika zaslišali stokanje.

»Ste slišali? Kaj je to?« je najmlajša vprašala starejšega brata.

Ta jo je umiril: »Pssst. Tiho. Pokukajmo!«

In res, čisto počasi, skoraj neslišno, so se vsi trije priplazili do grmovja. Odmaknili so nekaj vejic in za grmovjem zagledali majhno temno žrebe lipicanca, ki se je ujelo v past. To je lisicam nastavil sosednji lovec. Žrebčeva noga je bila hudo poškodovana, vendar k sreči ni bila polomljena.

Otroci so hitro oddrveli k očetu: »Tata, tata! Hitro, hitro. Joče, konj joče!«

Oče je sledil otrokom do malega lipicanca, ga rešil iz pasti in mu brez pomislekov oskrbel rano z edinim celim kosom blaga, ki so ga imeli pri hiši. Cel mesec so otroci vestno skrbeli za poškodovanega lipicanca. Še spati ga niso pustili samega.

Čez mesec dni si je žrebe opomoglo in stopilo na travnik. Vzpelo se je na zadnje noge in od veselja zarezgetalo: »Iii-iii-iiii-iiii!«

Oče in mati sta brž pridrvela iz hišice pogledat, kaj se dogaja. Z žrebčeve poškodovane noge se je takoj zatem odvila obveza, izpod nje pa se je zasvetilo zlato kopito. Temno žrebe je hvaležno pogledalo revno družino in nato večkrat z zlatim kopitom potrkalo pred durmi njihovega skromnega doma. 

V hlevčku sta se pojavili dve kravici, v hiši je bila shramba kar naenkrat polna, ob hiši je bil velik kup drv, kot zadnje pa je žrebe kraškega lipicanca pričaralo kup blaga. In od takrat rodu, ki je oskrbel mladega lipicanca, nista nikoli več pestila ne lakota ne mraz.

– o –

Pravljica o lipicancu Timiju

Veronika Sivka

(2. nagrada)

Nekoč je v čudoviti vasici živel črn žrebiček Timi. Bil je razposajen in vesel žrebiček, ki je dneve najrajši preživljal na travniku, kjer je zganjal razne norčije. Živel je s svojo mamico in kmetom.

Nekega dne je slišal praviti kmeta: »Ah, iz Timija ne bo nikoli nič! Želel sem si lepega žrebeta, dobil pa sem navadnega črnuha!«

Timija je zaskrbelo: »Ali bi moral biti druge barve?«

Tistega večera se je Timi zatekel k Luni.

»Luna, zakaj sem črn? Zakaj nisem tako čudovito bel in poseben kakor ti?« je zavzdihnil. Luna mu je odgovorila: »Lahko bi ti podarila svojo barvo. A imam skrivnost. Pomagam lahko samo tistemu, ob katerem čutim ljubezen in radost.«

»Luna, saj te vendar imam zelo rad. Zakaj mi ne moreš pomagati?« je vprašal Timi.

 »Vseh skrivnosti ti ne morem izdati. Sam moraš odkriti, kakšna ljubezen je potrebna, da bo moja moč veljala.«

Timi je vse naslednje noči preživel z Luno. Pogovarjal se je z njo,  ji pel ter ji neprestano govoril, da jo ima rad. Pa ni pomagalo. Luna mu ni podarila svoje barve.

Po nekaj tednih je pomislil: »Morda mora Luna začutiti, da ima nekdo rad mene!«

Odhitel je k svoji mamici in ji dejal: »Mami, ali me imaš rada?«

Mamica je odgovorila: »Seveda te imam, Timi. Imam te najrajši na svetu.«

A kljub njenim besedam mu Luna še vedno ni pomagala, zato se mu je porodila nova zamisel: »Morda me mora imeti rad človek! Kmet je jezen name, ker nimam lepe barve. Morda pa me bo vzljubil kdo drug!«

Ponoči se je odpravil na pot. Poljubil je svojo mamo v slovo in že je galopiral v neznano.

Zjutraj je prispel v Lipico. Bilo je čudovito naselje, polno veselih ljudi. Prav vsi so ga prijazno gledali in Timi je razmišljal, ali bi koga ogovoril.

Še preden se je uspel odločiti, je na svoji grivi začutil prijeten nežen dotik.

»Kdo pa si?« je vprašal prijazen glas.

Timi se je obrnil in zagledal deklico s svetlimi kodri in čudovitimi očmi.

»Ime mi je Timi,« je dejal rahlo zmedeno. Čez nekaj trenutkov je dodal: »Kako je pa tebi ime?«

»Jaz sem Ina,« je odgovorila prijazna deklica. »Ali si se izgubil?« jo je zaskrbelo.

Timi ji je povedal, da je zapustil svoj dom, ker si želi najti nekoga, ki ga bo imel rad. Pripovedoval ji je o Luni in o tem, da mu je obljubila svojo barvo, a da za to potrebuje ljubezen.

Ina je bila navdušena: »Jaz ti bom pomagala! Nocoj bom ob tebi, ko boš govoril z Luno. Povedala ji bom, da te imam rada.«

Žrebiček je bil presrečen.

Zvečer sta Timi in Ina počakala na Luno. Ko se je pojavila, ji je Ina povedala, da ima rada Timija in da se ji zdi prekrasen. Vendar je bilo zopet vse zaman. Luna še vedno ni podarila Timiju svoje barve.

»Bova že našla odgovor. Pomagala ti bom, obljubim,« se je zavezala Ina.

Timi je nekaj časa preživel pri njej. Skupaj sta preživljala dneve in se zabavala. Kmalu je Timija poznala cela Lipica in vsi so govorili, da je čudovit. Tudi sam se je dobro počutil in Lipico popolnoma vzljubil.

Kljub temu, da je bil še vedno črn, ga je to skrbelo vedno manj. Ko ga je nekega večera Ina vprašala, kako bosta ugotovila, kakšno ljubezen išče Luna, ji je odgovoril: »Veš kaj, sploh se več ne obremenjujem. Postal sem si všeč, čeprav sem črn.«

In prav tistega večera se je zgodil čudež.

Naslednje jutro je Ino prebudilo sonce. Komaj je čakala, da zbudi Timija in se ponovno odpravita v nov dan. Ko je prišla k njemu, pa jo je čakalo presenečenje: Timi je bil bel!

Navdušeno ga je zbudila in vzklikala: »Timi, Timi, poglej se v ogledalo! Luna ti je pomagala in ti podarila svojo barvo!«

Timi ni mogel verjeti svojim očem. Končno se mu  je uresničila želja in dojel je, kaj mu je hotela povedati Luna: Ni pomembna ljubezen od drugih. Pomembna je ljubezen do sebe, tista, ki je bila v njem že od samega začetka. Le odkriti jo je moral.

Kmalu so vsi v Lipici izvedeli,  kaj se je zgodilo. Gledali so Timija in poročali o čudežu v njihovem malem naselju. Seveda pa se je novica razširila tudi drugam, zato je zanjo kmalu izvedel tudi Timijev kmet. Takoj se je odpravil v Lipico, da bi konjiča odpeljal domov.  A Timi ga ni želel ubogati. Ko so prebivalci Lipice to izvedeli, so se postavili Timiju v bran: »Našega Timija ne damo! Želiš ga samo zato, ker je postal bel. Mi smo ga imeli radi že prej in če se tukaj počuti dobro, bo tukaj ostal!«

Kmet je kmalu uvidel, da se ne more boriti proti prebivalcem  Lipice, zato je obupal in se nikoli več ni vrnil. Timi pa se kar ni nehal zahvaljevati.

»Za vedno bom ostal tukaj, Lipica je najboljša!«  je navdušeno vzklikal.

In tako je Timi ostal v Lipici. Kasneje se je tudi zaljubil, poročil in imel otroke pa tudi vnuke in pravnuke. Prav vsi žrebički so bili ob rojstvu temnejši in prav vsi so postali beli takrat, ko so odkrili ljubezen do sebe, ki so jo nosili od vedno. Bili so najlepši, čudežni konji. Bili so lipicanci.

– o –

Lipicanec Lip

Manca Bizjak

(3. nagrada)

Nekoč je v čarobni deželi Lipica živela neskončna čreda snežno belih konjev. Vsakič, ko je na deželo padel mrak, so se ponosno postavili v krog, povzpeli na dve nogi in zaprhali v vsej svoji lepoti. Nato so začeli plesati tako magično, da so jih občudovale vse živali, ki so dogajanje spremljale iz daljave. Malokdo je vedel, da tako dih jemajočega plesa nikdar ne bi bilo, če ne bi konj Lip poskrbel za pravi pravcati čudež.

Lip je bil bolj tih in sramežljiv, a globoko v sebi je vedel, da je nekaj posebnega. Na videz je bil tak kot vsi drugi konji v čarobni deželi, sivkasto temne barve in kraljevske drže. Od drugih pa ga je ločevala skrb za ostale. Kadar je bil kdo žalosten, ga je vedno znal potolažiti in spraviti v takšen smeh, da so se mu zaiskrili prav vsi zobje. Če je kdo potreboval objem, se je z glavo privil k njemu. Vse to je skrbno opazovala vila, ki je varovala čarobno deželo. Želela ga je nagraditi za vso dobroto, ki jo je izkazoval, in mu pokazati, da si tudi sam zasluži lepih stvari. Vila je vedela, da si Lip bolj kot vse želi leteti.

Neko noč so se vsi konji že odpravili spat, samo Lip nikakor ni mogel zatisniti očesa. Odšel je na sprehod in kar naenkrat se je pred njim znašla vila. Presenečeno jo je pogledal in zaprhal. Vila mu je povedala, da je prinesla darilo, ker je tako lepo skrbel za druge konje, nase pa je kar malo pozabil. Trikrat je zanihala čarobno paličico in na Lipovem hrbtu so se pojavila nebeško bela krila. Od veselja je s kopiti udaril ob tla in beli kristali s kril so mu nežno zdrseli na dlako, ki se je pobelila kot prvi zimski sneg. Odrinil se je od tal in poletel. Počutil se je lahkega kot peresce in tako se še nikoli ni zabaval. Seveda pa Lip ne bi bil Lip, če ne bi želel svojega veselja deliti z drugimi. Poletel je k čredi in kristali z njegovih kril so se dotaknili vseh konjev. Ni mogel verjeti svojim očem, ko je videl, da je cela čreda dobila krila in pobeljeno dlako. Skupaj so odleteli v nebo in poplesavali.

Ko so se zjutraj zbudili, so jim krila izginila, a spomnili so se svojega plesa na nebu. Lip se je elegantno postavil na dve nogi ter skočil, in bilo je videti, kot da lebdi v zraku. Sledili so mu drugi konji in tako plešejo še vse do danes. Vila pa s kristalnim prahom skrbi, da nikoli ne bodo pozabili svojih kril.

© 2015 Kosovelova knjižica Sežana. Vse pravice pridržane.
Izvedba KREJZI